Casablanca-slideshow11. februar, ponedeljek, 19:00, Balassijev inštitut

 

V angleščini s slovenskimi podnapisi.


Februarski filmski klub bo zaznamovala brezčasna klasika Casablanca, eden najbolj znanih filmov vseh časov, a nemara na prvi pogled vseeno nekoliko nenavaden izbor – vsaj glede na to, da na filmskem klubu Balassijevega inštituta ponavadi vrtimo filme madžarskih produkcij. S tokratno izjemo namreč odpiramo priložnost za odkrivanje in ponovni pogled na velike filmske ustvarjalce madžarskega porekla, ki so se s svojim delom proslavili v tujini. Igralci kalibra Zsa Zsa Gabor in Tony Curtis, režiser George Cukor, direktor fotografije Lajos Koltai, so tako samo nekatera izmed tistih vsem znanih imen, največje med njimi pa je morda prav Michael Curtiz, ki je kot režiser filmov Pustolovščine Robina Hooda, Mildred Pierce in Nismo angeli ter desetine drugih, podpisan pod tako impresiven opus, da mu težko parirajo tudi največji velikani filmske zgodovine.

Čeprav Michael Curtiz danes velja za enega najpomembnejših avtorjev klasičnega Hollywooda, se je kot režiser proslavil že dolgo pred svojim znamenitim hollywoodskim obdobjem. Rojen leta 1886 v Budimpešti kot Manó Kaminer je bil nad uprizoritveno umetnostjo očaran že kot otrok, ko si je na podstrešju zgradil malo gledališče, v katerem je uprizarjal predstave za prijatelje. Kasneje se je sicer pridružil potujočemu uličnemu gledališču ter nekaj časa posvetil tudi Madžarskemu narodnemu gledališču, a so ga v istem času začeli zanimati potenciali in zmožnosti nove umetnosti, ki je bila tedaj šele v povojih. Tako je leta 1912 kot Mihály Kertész režiral prvi madžarski celovečerni film Danes in jutri (ter se mimogrede udeležil tudi olimpijskih iger kot član madžarske sabljaške ekipe). V naslednjih letih ga je močno zaznamovala izkušnja prve svetovne vojne, ki jo je služil na ruski fronti, kjer je bil leta 1914 tudi ranjen. Vtis poblaznelosti sveta in nesmisla vojne je tako postal pogost motiv njegovih filmov, ki jih je snemal tako na Madžarskem kakor tudi na Danskem in na Dunaju ter se hitro proslavil kot mojster zgodovinskih dram, v katerih se protagonisti  znajdejo sredi vihre zgodovinskih dogodkov, soočeni z osebnostnimi krizami in moralnimi dilemami. Do leta 1926 je posnel vrtoglavih 64 filmov, njegov sloves pa ga je prehiteval tudi v Hollywoodu, kjer se je razcvetel studijski sistem in od koder sta ponj z mamljivo ponudbo v Evropo prišla brata Warner osebno. Tako se je še pred vzponom nacizma preselil v ZDA ter se tam zavoljo lažje izgovorjave preimenoval v Michaela Curtiza in kot po tekočem traku posnel nekaj izmed največjih klasik filmske zgodovine. V tridesetih je v povprečju režiral tudi po štiri filme na leto, s Casablanco pa je leta 1940 ustvaril ikonično mojstrovino, v kateri posredno obračuna tudi s kolaboracijo in nacizmom, ter slavil na podelitvi oskarjev, kjer je film prejel pet prestižnih kipcev. Vsebino je bržkone odveč ponovno opisovati, skratka, Humprey Bogart, Ingrid Bergman in začetek lepega tovarištva. We'll play it again!