#BeriVeč

V sodelovanju z Založbo Didakta je v sklopu 35. Slovenskega knjižnega sejma izšla knjiga uveljavljenega madžarskega pisatelja Dragomán Györgya, z naslovom ’Beli kralj’. Za pokušino vam predstavljamo odlomek iz knjige. Knjigo lahko preko spleta naročite s klikom sem.

 

Tulipan

Budilko sem zvečer potisnil pod zglavnik, da bi njeno brnenje slišal samo jaz in se mati ne bi zbudila, toda ura se še ni niti oglasila, ko sem bil že buden, tako zelo sem bil pripravljen na presenečenje. S pisalne mize sem vzel ponikljano kitajsko žepno svetilko, izpod zglavnika zvlekel budilko, posvetil nanjo, bilo je tričetrt na pet, potlačil njen gumb, da ne bi zvonila, potem pa s stola vzel oblačila, ki sem jih zvečer zložil čez naslonjalo in se brž oblekel, hkrati pa ves čas pazil, da ne bi povzročil kakega ropota. Ko sem si natikal hlačnico, sem po naključju brcnil v stol, ki pa se k sreči ni prekucnil, samo trknil je ob mizo, skrbno sem odprl vrata sobe, za katera pa sem vedel, da ne bodo zaškripala, saj sem en dan predtem s strojno mastjo premazal njene tečaje. Stopil semh kredenci in zelo počasi izvlekel srednji predal, vzel velike krojaške škarje, s katerimi mi je mama običajno strigla lase, odprl zapah na vhodnih vratih in zelo tiho odšel ven, vendar do prvega zavoja na stopnišču pravzaprav nisem niti tekel, samo od tam naprej sem začel drveti po stopnicah navzdol. Ko sem prispel do vhodnih vrat v blok, sem bil že kar precej pregret, in tak sem odkorakal proti malemu parku, kjer so v cvetličnih gredicah zraven studenca na cev rastli najlepši tulipani, kar jih je mesto premoglo. Takrat smo bili že več kot pol leta brez očeta, čeprav je sprva kazalo, da bo odpotoval samo za en teden, tja nekam k morju, na neko raziskovalno postajo, zaradin eke zelo pomembne zadeve, je rekel, ko se je poslavljal, in kako mu je žal, da me ne more vzeti s seboj, zdaj ko je morje v tako pozni jeseni nepozabno lepo, veliko bolj jeznorito kot poleti, velikansko je in meče valove, in vse je, kamorkoli seže oko, peneče, nič ne de, je obljubil, saj se bo vrnil in takrat povedel tudi mene s seboj, da mi gabo pokazal, in da sploh ne more verjeti, da sem star že več kot deset let in da kljub temu še nisem videl morja, nič ne de, bomo že nadoknadili z vsem drugim, kar bomo morali še nadoknaditi, in da ni treba ničesar pohlastati, ker bo za vse še časa na pretek, saj je pred nami še življenje, kar je bilo tudi sicer očetovo priljubljeno reklo, ki ga jaz nikoli nisem povsem razumel, o čemer pa sem, potem ko se ni vrnil domov, še veliko razmišljal, in tudi tisto slovo mi je še velikokrat prišlo na misel, tisto, ko sem ga poslednjič videl, z nekim sivim furgonom so prišli ponj njegovi sodelavci, in prav takrat sem prišel iz šole, ko so se odpravljali, in če nam takrat ne bi odpadli zadnji uri zemljepisa in biologije, se sploh ne bi srečal z njimi, saj so prav takrat, ko sem prispel, vstopali v furgon, in zelo se jim je mudilo, in očetovi sodelavci mu sploh niso hoteli dovoliti, da bi govoril z menoj, vendar jih je oče trdo oštel, naj ne počno tega, tudi oni da imajo otrokein vedo, kako je s tem, sploh pa da zaradi petih minut nebo nič narobe, in tedaj je eden od njegovih sodelavcev, visok, belolas gospod v sivi obleki, skomignil z rameni in rekel, da pet minut res ni večnost, tako da je tedaj moj oče stopil k meni, se postavil predme, vendar me ni pobožal, niti objel me ni, saj je ves čas držal svoj suknjič, držal pred seboj z obema rokama in tako povedal vse tisto o morju, kako ga potrebujejo v raziskovalnem inštitutu, kjer bo ostal en teden, če ne bo preveč nujno, sicer pa malo dlje, toliko časa, da bo uredil zadeve, in potem je še malo pripovedoval o morju, nakar je tisti njegov visoki sivolasi sodelavec prišel k nama in položil roko na očetovo rame ter rekel, pridite, gospod doktor, pet minut je minilo, iti bo treba, sicer bomo zamudili na letalo, oče se je tedaj sklonil k meni, me poljubil na čelo, ni pa me objel, objel me ni, rekel pa, rekel, naj pazim na mamo, naj bom priden fant, kajti odslej bom jaz moški pri hiši, naj torej poskrbim za svoj ugled, in jaz sem mu povedal, prav, v redu, priden bom, on pa naj pazi nase, in pri tem je njegov sodelavec pogledal mene ter rekel, ne skrbi, bomo že mi popazili na gospoda doktorja, in pomežiknil, nato pa očetu odprl bočna vrata na furgonu in mu pomagal sesti, medtem pa je šofer pognal stroj, in kakor hitro so se vrata za očetom zaloputnila, sem pobral šolsko torbo, se obnil in se napotil proti stopnišču, kajti omislil sem si nekega novega pešaka za enega izmed svojih gumbnih bojevnikov in sem hotel preskusiti, ali res tako dobro drsi tudi po voščenem platnu kot po kartonu, tako da nisem ostal tam in tudi pomahal nisem, nisem se ozrl za njim in nisem počakal, da bo izginil na koncu ulice.