Pri založbi Beletrina je leta 2013 izšel roman Pétra Esterházyja, z naslovom Harmonia caelestis, ki velja za njegovo osrednje delo. Nebeško harmonijo, kot bi se naslov glasil v slovenščini, je sestavljena iz dveh knjig, v slovenščino pa jo je prevedel Mladen Pavičič. Za pokušino vam predstavljamo odlomek iz knjige. Knjigo lahko preko spleta naročite tukaj (klik).

327.

Moj oče je bil do ušes zaljubljen v Slovenijo, mama je godrnjala. Oče se je v skladu z novim položajem pristransko v vsem skliceval na Slovenijo. Mama pa je zamahnila z roko, nekaj je slutila, a je bila že naveličana svojih slutenj. Z leti je dobila neprijeten občutek, da se njene slutnje glede očeta ne nanašajo na očeta, marveč nanjo; tega se je naveličala. Oče pa se nikoli ni ničesar naveličal, zato je bil prikupen. Začetek septembra?, je na primer pred večerjo nenadoma dvignil glavo, na začetku septembra v slovenskih dolinah začnejo kuriti koruzno ličje! In je tako pogledal mamo, kot da bi zmagal v bitki na Kosovem polju. Mama je molčala, delila je papirnate serviete. Vedno smo imeli čudovite papirnate serviete, našli so se gostje, ki si z njimi niso upali obrisati ust. Naši starši niso nič pripomnili, a nas niso opomnili, če smo zato objestno skrivili svoja – z Dürerjevo reprodukcijo že obrisana – usta. Oče je pihnil v eno od serviet, ki je kot ogromen metulj odjadrala na tla. Oče na to: Prosim. In kaj je treba narediti v primeru kraške burje? Mama ni verjela svojim ušesom, v pri-me-ru kra-ške bur-je?!, je ponavljala kot neovrgljiv, lep dokaz očetove norosti. A povem ti še nekaj drugega. V kuhinjo je posijalo sonce. Dvignite, prosim, angel moj, svojo roko. Mama je velikokrat (konkretno: vse svoje življenje) kot uročena sledila očetu, očetovim svojeglavim idejam. (Stari tega seveda sploh ni opazil.) Vidite senco svoje roke? Vidim. Temu se slovensko reče senca. Senca, ste si zapomnili? Sem, senca. No, zdaj pa vstanite, tako, in se sprehajajte tukaj pred mano, vidite, vidite tam senco. Vidim, senca. No, to je to! Ne senca, ampak tenja! Če senco meče ženska, in vi ste ženska, in to v gibanju, in vi se gibljete, je to tenja. Kaj pravite na to? Kaj takega znajo samo Angleži, angleški glagoli, lutkarja pred popoldanskim čajem žaljivo nagovoriti z iterativom. Vidite?! Posebno besedo imajo za premikajočo se žensko senco! Tenja, to je vaša senca, če greva v Slovenijo in tam posije sonce ... Razumete?! A vas to ne veseli? Veselite se vendar malo, tu je beseda, prinesel sem vam jo od Slovencev, zakaj niste veseli?! (Mama je seveda bila vesela, le da tega ni vedela, oče pa ni videl.) Tako je nekako tedaj začel mami obljubljati lipicanca. Da bo kupil pravega lipicanca. Ker so to še pravi konji, spanische Reitschule + poštna kočija + bojni žrebec, zaobsegajo vso človeško dejavnost: igra, delo, vojna. Neapeljski konji ... ti so še bili taki. Oče je iskal neksus s knezom Karlom II. Avstrijskim, deželnim knezom Kranjske, Štajerske, Istre in Trsta, po katerem so poimenovali Karlovec, a zaman, lipicanec ni nikoli prispel. Oče je o njem veliko govoril, del denarja za hrano je spravil za seno itd. A kako si bosta potem delila konja. Recimo, da bo ob ponedeljkih, sredah, petkih njegov, ob tor, čet, sob mamin. In ob nedeljah?, je avtomatično treščila mama. Ob nedeljah pol pol, je veselo rekel oče. Nehajte že enkrat s tem gobezdanjem, se je razjezila mama. Oče jo je začudeno pogledal, zakaj.

328.

Velika noč je bila, ponedeljek, a kot da bi bilo poletje. Pač pa je eno drevo zelenelo, drugo pa je proti patoujevsko modremu nebesnemu svodu dvigovalo gole veje. Nori april! Eden od bratov mojega očeta je kmalu zatem izginil v vojni, drugi je malo pozneje umrl med epidemijo paralize, tretji pa je bil tako daleč, kot da ga sploh ne bi bilo. To je bila zadnja priložnost, da so lahko bili skupaj, ker je kmalu zatem eden od njih izginil v vojni itd. Sedeli so pod orehom, od svetlobe se je svetlikalo drevesno deblo, kot da bi drevo vstalo od mrtvih. Muzicirali so, klavir in klarinet. Oče je gledal obraze svojih bratov, tudi na njih svetloba in nekakšno zadovoljno veselje. Kako je moj oče sovražil, da so tako uporabljali umetnost, kako je sovražil to samozavestno uživanje. Ko bi vedel, a česa takega ni mogoče vedeti, da zadnjič sedijo tako, bi morda prizanesljiveje gledal grozno bachiranje ali bi bil njegov obraz tak, kot so bili obrazi njegovih bratov. Dolga, dolga desetletja je hotel to spremeniti: če je pomislil na svoje brate, so v njem vedno oživela njegova občutja s tega zadnjega srečanja: razdražen prezir in nestrpnost.

329.

Moj oče se ne spominja telesa svojega očeta. Naštej telo svojega očeta! Ob takih priložnostih je molčal kot gluha riba. Pa je to pomembno. Pomembnih fragmentov se vendarle spominja, kopanje ali kaj že, in tam so bila očetova viseča moda. Z mojim dedkom pa je bilo takole: Moj dedek je kot pravi moški neomadeževano živel med svojimi sodobniki in Bog je bil vedno ob njem. Nato je zasadil trto, saj se je posvetil obdelovanju zemlje. In tako naprej, vsekakor se ga je svinjsko nacedil. Tako zelo, da na sebi ni prenašal obleke, in ko se je slekel do golega, je odšel v kuhinjo, legel na tla in obraz pritiskal k hladnemu marmorju. (V resnici samo kompaktni apnenec, zato resda trikrat cenejši.) To je dobro, je sopihal. Moj oče je imel dva brata, bili so trije očaki, tri veje, začetki. Moj oče, ki je bolestno veliko jedel, kar naprej je imel kaj v ustih, kot da bi imel sladkorno, je imel rad pice, instant kitajsko juho in v olju praženo pasjo čebulo, zato je ves dan hodil v kuhinjo in iz nje, zagledal očetovo goloto in o njej poročal bratoma. Ta sta ritensko vstopila v kuhinjo in pokrila dedkovo nagoto. Dolman. Ko se je njun oče prebudil iz vinske omame in izvedel, kaj mu je storil mlajši sin, moj oče, je rekel: Preklet bodi, fant, bodi hlapec hlapcev svojih bratov. To je postalo ime mojega očeta. Vsaj dokler so bili otroci majhni, dedek in babica nista pazila na goloto in sta uvedla strožja pravila šele, ko se je pokazalo, da so mojo teto Daisy (ime je treba spremeniti), pravzaprav ne tako, marveč: Sosedje so teti Daisy priredili gostijo, gril ali nekaj takega, na kateri je razložila, kaj je videla v hiši svojih staršev v zvezi z goloto.

330.

Strokovna literatura umešča nastanek mojega očeta na začetek dvajsetih let. Očetovi kodrasti prameni las s prečo na sredini pokrivajo srednjevisoko čelo, ravni in enakomerno široki nosni greben se brez pregiba staplja v eno s korenom, od katerega se rahlo usločene obrvi tanjšajo proti zunanjim kotičkom oči. Njegov pogled je odprt, z rjavkastimi očmi gleda naravnost v opazovalca (najstarejšega sina mojega očeta). Nosnice ima tanke, vrh nosa pravilen. Merkurjeva vdolbina pod srednje nabreklo spodnjo ustnico poudarja rahlo izbočeno, skoraj ozko brado. Blag smehljaj na ovalnem obrazu daje prijazen vtis. Njegov z nojevimi peresi in oblimi biseri okrašeni, postrani nošeni rjavkasti klobuk, kapljičasti srebrnobeli uhani, biserna ogrlica, ki objema njegov tanki vrat, in zapestnica iz legirane kovine z elementi, uokvirjenimi z zlatom, ki se je svetila na njegovem desnem zapestju, omogočajo sklep, da je moj oče (ali njegov dubler) utegnil biti moški iz ugledne družine.

331.

Na oljnati sliki, ki ne presega povprečnega Alta, vse njene kvalitete pa kar kličejo po akvarelu, moj oče poželjivo bulji v neko žensko, hkrati gleda njo, slikarja in dunajski dvor, kar sliki ni v prid. Pri tem ima glavo nagnjeno postrani, nekako k ženski, zaradi česar mu tudi podbradek zdrsne postrani kot kakšna zanikrna kravata, sliki to ni v prid. Moj oče je videti kot pohoten rabin, ki je izgubil tla pod nogami in čaka na prekrstitev, z njegovega obraza pa je razvidna dvomljiva zavest, da mu »to ne bo zares pomagalo« in da slabo kaže tudi zavetniku njegove nove kariere, cesarski hiši.

332.

Potem ko je moj oče (starost in stas nista pomembna) oblekel svojega očeta (starost in stas nista pomembna) v črno, mu je na pepelnatosivo pižamo nadel črn, do gležnjev segajoč plašč iz kašmirja, da bi bil splošni vtis kar se da črn, zelo črn, in mu na glavo nataknil črn klobuk s širokimi krajci, da bi bil obraz čimbolj zakrit, in ga dal bosega postaviti na štirideset centimetrov visok črn podij, da bi se noge videle tudi iz prvih vrst, in ga z nejevoljno in prevneto pomočjo svojega zaletavega in potuhnjenega pomočnika (starost in stas nista pomembna) s preskušanjem gibov in luči na njem stimuliral kot predmet ali žival, kot da bi izvajala zadnje finese na neki zadnji sliki, ko je poskušal postaviti v središče (tja, kjer je stal njegov oče) predvsem ponižanost, sijajno bo!, podrejenost, klavsko bo!, brezup, se je oče razdraženo spravljal nad potuhnjenca, zakaj to, zakaj ono, to tako, ono pa tako, ampak pri priči, prosil ga je za ogenj, nikoli ni prosil, z besedami ali brez besed mu je dirigiral in ga nahrulil, če je ta, na primer, predlagal, da bi očetovemu očetu zatlačili čep v usta, tlačansko!, je nestrpno vzkliknil, razlagalno!, vabljen je bil na neki sestanek, pravočasno je moral končati očetovo namestitev, z glave sta mu snela klobuk, na očetovi glavi se je mrtvo valjalo samo nekaj razcefranih pramenov las, oče je poln dvomov pregledoval golo lobanjo, pobeliti!, je dirigiral, roke, ki jih je oče tituliral kot šape, kremplji!, šape!, se je smejal, kaj, če bi jih stisnil v pest, se je vmešal pomočnik, ne!, je zadonel moj oče, roke sta najprej vzela iz hlačnega žepa, potem pa mu prekrižane dvignila na prsni koš, nato sta mu še bolj povesila glavo, dol-navzdol, z očetovimi besedami: za eno misel globlje, večala sta njegovo goloto, njegov oče je drhtel, drhti, je rekel pomočnik, moj oče ni rekel nič, hlačnice umazanosive pižame sta spodvihala, spodvila do pogačice, umazanosiva pogačica je bila prav tako potrebna beljenja, spet sta preverila razsvetljavo, nulin predlog, po katerem naj bi njegov (očetov) oče za bežen trenutek dvignil glavo, je moj oče grobo zavrnil, tukaj?!, na tem svetu?!, je zavijal z očmi, katastrofalno!, a je na koncu zadovoljno opazoval videno, sijajno, je zavriskal, klavsko bo!, je zavriskal – ko se je vse to zgodilo, zakaj kar se je zgodilo, se je lahko zgodilo, in kar se lahko zgodi, je spet in spet mogoče, očetov oče je v naraščajočem viharju aplavza dvignil glavo in strmel v avditorij, potem se je aplavz postopoma utišal in po dolgi tišini je postalo temno, kot da se ne bi zgodilo nič, prav nič.

333.

Moj oče – v Winesburgu, kot svinja pijan – je svojemu najstarejšemu sinu ukazal priseči, da naj, če tako nanese, on, njegov sin, konča knjigo, ki je še ni začel, a je na njej že veliko delal, garal, le da mu medtem to nepretrgano čvekanje s Kollonicsem jemlje vse moči in čeprav se bori na vse pretege, Kollonicsa ni mogoče premagati, katoliški birokrat, ki je poleg tega še dober cerkveni dostojanstvenik, celo Gospod Bog se ga ..., no ja, mogoče ne ravno boji, a se mu umakne. Temeljna misel knjige je čisto preprosta, tako preprosta, da jo človek hitro tudi pozabi, če ne pazi. Šlo naj bi za to, to je osrednje bistvo, da so na svetu vsi, vsi do zadnjega Jezus Kristus in so vsi tudi križani. To naj bi bilo tisto, kar bi mu rad na vsak način razložil, da fant tega ne bi pozabil, pa naj se zgodi karkoli, tega naj si ne drzne pozabiti.