Madžarski spletni filmski večer: Peti pečat (Az ötödik pecsét, Zoltán Fábri, 1976)

Na spletni strani Madžarskega Filmskega Inštituta (klik)

 Maja se po februarski projekciji klasike Neusmiljena igra (Két félidő a pokolban, 1962) v filmskem klubu Balassijevega inštituta znova oziramo k enemu izmed največjih imen madžarskega filma, Zoltánu Fábriju. Fábri, ki je začel kot slikar in se nato uveljavil kot gledališki in filmski režiser, je svoja prva prelomna dela pod vplivom italijanskega neorealizma in francoskega poetičnega realizma posnel že v petdesetih letih prejšnjega stoletja ter kot filmar ostal aktiven vse do začetka osemdesetih let. Njegova dela, ki so bila skoraj po pravilu adaptacije literarnih del, so zaznamovala skrajna formalna dovršenost, filozofske kontemplacije o človečnosti, pogosto pa je v njih prisoten tudi motiv druge svetovne vojne. Vse omenjene elemente združuje Peti pečat (Az ötödik pecsét, 1976), eden izmed nespornih vrhuncev v režiserjevi karieri, ki mu je prinesel tudi glavno nagrado na 10. Moskovskem mednarodnem filmskem festivalu ter še danes velja za enega najboljših madžarskih filmov vseh časov.

Pišeta se leto 1944 in čas nacističnega strahovladja. Kakor vsak večer se v zakotni gostilni sredi Budimpešte  zberejo  krčmar, urar, mizar, prodajalec knjig in novodošli fotograf ter ob kapljici rujnega rešujejo svet. Pijača in pogovor tečeta od kupčije, v kateri je trgovec znamenito sliko Hieronymusa Boscha menjal za nekaj kosov prvovrstnega mesa, pa vse do filozofskih vprašanj o etiki in morali. Duhove na koncu dodobra razburka enigmatični urar, ko prisotnim zastavi miselno zagonetko: bi se raje znova rodili kot tiranski diktator, ki se navkljub svojim grozodejstvom ne zaveda lastne krivde ali kot suženj, ki je podvržen strahotnim mukam, a ostaja čiste vesti? Debati sledi nemirna noč, s čimer film preide v svoje drugo dejanje, ki nam razkrije intimna življenja, dejanja, skrivnosti in iskrena razmišljanja vsakega od protagonistov. Urarjevo vprašanje ne pusti nikomur mirno spati in naslednji večer se znova zberejo v gostilni. Tedaj se nepričakovano zgodi nekaj, kar bo vse prisotne pahnilo v soočenje s filozofskim vprašanjem tudi v praksi.

Peti pečat, adaptacija istoimenskega romana Ferenca Sánte, je film v treh jasno definiranih dejanjih. Režija Zoltána Fábrija je na formalni ravni v vsakem od – najbolj komornih, do surrealnih - prizorov do potankosti premišljena, na vsebinski pa nam mojstrsko dozira informacije ter v svoji večplastnosti zastavlja globoko humanistična vprašanja, ki se jih bomo težko otresli še dolgo po ogledu.